Steve Jobs Speech
|
Edit video information Language: English (English) Subtitles: 
Slovenian
(Slovenščina)
[Edit subtitles]
Other languages: 
English
Ελληνικά
Srpski
中文
tiếng Việt
Transcribe video | Upload subtitles OR Translate this Slovenian subtitles to Transcript belowHvala.V čast mi je, da sem z vami na tej podelitvi diplom na eni izmed najboljših univerz na svetu. Povedano po pravici, sam nikoli nisem diplomiral. Tole sedaj je najbližje, kar sem prišel k diplomi. Danes vam bom povedal tri zgodbe iz svojega življenja. Samo to. Nič posebnega. Samo tri zgodbe. Prva zgodba govori o povezovanju pik. Po prvih 6 mesecih na Reed Collegeu sem prenehal študirati, nato pa sem kot obiskovalec ostal še 18 mesecev, preden sem zares končal. In zakaj sem odnehal? Začelo se je še preden sem se rodil. Moja biološka mati je bila mlada, neporočena študentka in odločila se je, da me dá v posvojitev. Močno si je želela, da bi me posvojil diplomiran par Uredila je, da me po rojstvu posvojita nek odvetnik in njegova žena. Toda ko sem se rodil, sta se v zadnjem trenutku premislila, da v resnici hočeta deklico. Tako so sredi noči poklicali moja starša, ki sta bila na čakalni listi Vprašali so ju: Imamo nepričakovanega fantka. Ali ga hočeta? In odvrnila sta: Seveda. Moja biološka mama je kasneje ugotovila, da moja krušna mati ni končala študija oče pa sploh ni zaključil srednje šole. Ni hotela podpisati posvojitvenih papirjev. Omehčala se je šele mesece kasneje, ko so krušni starši obljubili, da bom šel študirat. To je bil začetek mojega življenja. In 17 let kasneje sem res šel študirat. Ampak naivno sem si izbral univerzo, ki je bila skoraj tako draga kot Stanford. Vse prihranke svojih delavskih staršev sem zapravljal za šolnino. Po šestih mesecih nisem videl vrednosti takega početja. Nisem imel nobene ideje kaj bi počel s svojim življenjem in kako naj mi faks pomaga to ugotoviti. Tukaj pa sem zapravljal ves denar, ki sta ga starša privarčevala v celem življenju. Zato sem se odločil, da preneham s študijem in zaupam, da se bo vse dobro izteklo. Bilo je kar strašno, toda ko gledam nazaj, je bila to ena mojih najboljših odločitev. Takoj ko sem prenehal s študijem, nisem več obiskoval predavanj, ki me niso zanimala ter začel obiskovati tista zanimiva. Ni bilo vse tako romantično. Nisem imel sobe, zato sem spal pri prijateljih na tleh. Za 5 centov sem vračal sem steklenice od Coca-Cole, da sem si lahko kupil hrano. In vsako nedeljo zvečer sem pešačil 12 km čez mesto da bi dobil edini dober obrok v celem tednu v svetišču Hare Krišna. In bilo mi je všeč. Večina tega, na kar sem naletel, ko sem sledil svoji radovednosti in intuiciji se je kasneje izkazalo za neprecenljivo. Naj vam dam en primer. Reed College je takrat ponujal najbrž najboljši tečaj kaligrafije v državi. Vsak poster, vsak napis na vsakem predalu po univerzi, so bili čudovito ročno izpisani. Ker nisem več študiral in mi ni bilo treba obiskovati obveznih predavanj, sem se odločil, da grem na tečaj kaligrafije, da bi se tega naučil. Naučil sem se o pisavah s serifi in brez serifov, o spreminjanju razmaka med različnimi kombinacijami črk, o tem zakaj so lepe pisave lepe. Bilo je lepo, zgodovinsko in umetniško na način, ki ga znanost ne more zaobjeti. In zdelo se mi je fascinantno. Nobena od teh stvari ni bila niti potencialno uporabna v mojem življenju. Toda 10 let kasneje, ko smo snovali prvi Mac računalnik, se je vse to vrnilo. In vse to smo vgradili v Maca. Bil je prvi računalnik z lepimi pisavami. Če ne bi na fakulteti nikoli obiskal teh predavanj ne bi Mac nikoli imel večih pisav ali pisav z različnimi razmiki. In ker so Windowsi samo kopirali Maca, najbrž noben računalnik ne bi imel takih pisav. Če ne bi nehal študirati, ne bi nikoli obiskal predavanj iz kaligrafije in računalniki mogoče ne bi imeli takih lepih pisav. Seveda je bilo nemogoče povezati pike vnaprej, ko sem bil na fakulteti. Ampak bilo je zelo, zelo jasno, ko sem gledal nazaj 10 let kasneje. Še enkrat, pik ne moreš povezati vnaprej; povežeš jih lahko šele, ko gledaš nazaj. Zato moraš zaupati, da se bodo nekako povezale v tvoji prihodnosti. Zaupati moraš v nekaj - intuicijo, usodo, življenje, karmo, karkoli. Kajti zaupanje, da se bodo pike enkrat povezale, vam bo dalo samozavest, da boste sledil svojemu srcu. Tudi, ko vas vodi stran od uhojene poti -- in v tem bo vsa razlika. Moja druga zgodba govori o ljubezni in izgubi. Imel sem srečo — kaj rad počnem sem ugotovil zgodaj v življenju. Z Wozom sva ustanovila Apple pri 20 letih, v garaži mojih staršev. Trdo sva delala in v 10 letih je Apple zrasel iz naju dveh v garaži v 2 milijardi dolarjev vredno podjetje s 4000 zaposlenimi. Leto prej smo splavili naš največji dosežek — Macintosha — in jaz sem dopolnil 30 let. In nato so me odpustili. Kako si lahko odpuščen iz podjetja, ki si ga ustvaril? No, ko je Apple rasel, smo najeli nekoga, ki se mi je zdel zelo talentiran da bi z mano vodil podjetje. Prvo leto so stvari dobro potekale. Nato pa so se najine vizije začele razhajati in končno sva se skregala. Takrat je naš upravni odbor potegnil z njim. In pri 30-ih sem letel. In to zelo javno. Fokus mojega celotnega življenja je izginil. In bilo je grozno. Nekaj mesecev sploh nisem vedel kaj bi počel. Čutil sem, da sem razočaral celotno generacijo podjetnikov da sem spustil štafetno palico sredi podaje. Srečal sem se z Davidom Packardom in Bobom Noyceom in se poskusil opravičiti, ker sem tako zamočil. Bil sem zelo javno razočaranje, hotel sem celo pobegniti iz Silicijeve doline. Toda počasi mi je nekaj postalo jasno — še vedno sem imel rad kar sem počel. Dogodki v Applu niso tega nič spremenili. Zavrnili so me, a sem bil še vedno zaljubljen. In odločil sem se, da začnem znova. Tega se takrat nisem zavedal, ampak to, da sem bil odpuščen je bila najboljša stvar, ki se mi je lahko zgodila. Težo uspeha je zamenjala lahkotnost tega, da sem bil spet začetnik manj prepričan o vsem. Osvobodila me je, da sem lahko vstopil v najkreativnejše obdobje svojega življenja. V naslednjih 5 letih sem ustanovil podjetji NeXT in Pixar in se zaljubil v čudovito žensko, ki je postala moja žena. Pixar je ustvaril prvi računalniško animirani celovečerni film - Zgodbo igrač, in je sedaj najuspešnejši animacijski studio na svetu. V osupljivem preobratu je Apple kupil NeXT in jaz sem se vrnil v Apple tehnologija, ki smo jo razvili pri NeXT, pa je sedaj srce Applovega uspeha. Z Laurene pa imava čudovito družino. Prepričan sem, da se nič od tega ne bi zgodilo, če me pri Applu ne bi odpustili. Bilo je zelo grenko zdravilo, toda izgleda da ga je pacient potreboval. Včasih te življenje mahne po glavi z opeko. Ne izgubi zaupanja. Prepričan sem, da me je ves čas gnalo samo to, da sem imel rad kar sem počel. Moraš najti kar imaš rad. In to drži tako za delo kot za ljubezen. Vaše delo bo zapolnilo večji del vašega življenja, in zares zadovoljni boste le če boste opravljali pomembna dela. In edini način za to je, da imaš rad kar počneš. Če tega še niste našli, iščite naprej. In se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih zadevah, boste vedeli, ko to najdete. In kot vsako dobro razmerje, se tudi to z leti samo še izboljšuje. Zato iščite naprej. Ne ustalite se. Moja tretja zgodba je o smrti. Ko sem bil star 17, sem prebral citat: Če vsak dan živiš, kot bi bil tvoj zadnji, boš nekega dne gotovo imel prav. Naredil je vtis name in od takrat že 33 let vsako jutro pogledam v ogledalo in se vprašam: Če bi bil danes moj zadnji dan ali bi hotel to, kar bom danes storil? In kadarkoli je odgovor ne preveč dni zapovrstjo, vem, da moram nekaj spremeniti. Opomin, da bom kmalu mrtev, je najboljše orodje kar sem jih srečal za pomoč pri pomembnih odločitvah v življenju. Kajti skoraj vse — vsa zunanja pričakovanja, ves ponos vsak strah pred zadrego ali neuspehom — vse te stvari zbledijo v primerjavi s smrtjo In ostane le to, kar je res pomembno. Opomin, da bomo umrli je najboljši način za izogib pasti, ko mislimo, da lahko kaj izgubimo. Ste že goli. Nimate nobenega razloga, da ne bi sledili srcu. Pred kakim letom so ugotovili, da imam raka. Imel sem pregled ob 7:30 zjutraj in pokazal je tumor na trebušni slinavki. Sploh nisem vedel kaj je trebušna slinavka. Zdravniki so mi povedali da je ta vrsta raka skoraj gotovo neozdravljiva in da lahko pričakujem največ 3-6 mesecev življenja. Doktor mi je svetoval, da grem domov in uredim zadeve to je zdravniška koda za "pripravi se na smrt". Pomeni, da poskusi povedati svojim otrokom vse, kar si jim nameraval v naslednjih 10 letih. Pomeni, da poskrbi, da bo vse urejeno in čim lažje za tvojo družino. Pomeni, da se poslovi od vseh. Cel dan sem živel s to diagnozo. Zvečer sem imel biopsijo in porinili so mi endoskop skozi grlo in želodec v črevesje vtaknili iglo v trebušno slinavko in vzeli nekaj celic iz tumorja. Bil sem omamljen toda žena mi je povedala, da so zdravniki zajokali, ko so pregledali celice pod mikroskopom. Kajti izkazalo se je, da gre za zelo redko obliko raka, ki se ga da kirurško odstraniti. Imel sem operacijo in se hvala bogu sedaj dobro počutim. To je bilo najbližje kar sem bil smrti in upam da tudi najbližje za vsaj še par desetletij. Ko sem to preživel, lahko rečem z večjo gotovostjo kot takrat ko je bila smrt samo uporaben filozofski koncept: Nihče noče umreti. Celo ljudje, ki hočejo priti v nebesa, nočejo umreti, da bi prišli tja. In kljub temu je smrt cilj, ki si ga vsi delimo. Še nihče mu ni ubežal. In tako je tudi prav kajti Smrt je zelo verjetno najboljši izum Življenja. Je nosilec sprememb v življenju. Počisti staro in naredi prostor za novo. Sedaj ste to novo vi, toda kmalu boste postali staro in boste odšli. Žal mi je da dramatiziram, vendar je povsem res. Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravite s tem, da živite življenja drugih. Naj vas ne omejujejo dogme — to je življenje z rezultati razmišljanja drugih ljudi. Ne dovolite da hrup mnenj drugih ljudi utopi vaš notranji glas. In najvažneje, imejte pogum, da boste sledili vašemu srcu in intuiciji. Onadva nekako že vesta kaj v resnici hočete postati. Vse ostalo je nepomembno. Ko sem bil mlad, je obstajala čudovita publikacija imenovana Katalog cele zemlje. To je bila ena od biblij moje generacije. Ustvaril jo je Stewart Brand, nedaleč od tod v Menlo Parku in jo obudil v življenje s poetičnim dotikom. To je bilo v poznih šestdesetih, pred osebnimi računalniki in namiznim založništvom, zato je bilo vse izdelano s pisalnimi stroji, škarjami in polaroidi. Bila je kot Google v papirnati obliki, 35 let preden se je pojavil Google: idealistična in polna krasnih orodij in velikih idej. Stewart in njegova ekipa so izdali več številk Kataloga cele zemlje, in potem, ko se mu je pot iztekla, so izdali zadnjo številko. To je bilo v sredini 70-ih in jaz sem bil vaše starosti. Na zadnji platnici zadnje številke je bila fotografija ceste v zgodnjem jutru, takšne, na kakršni bi se znašli kot štoparji, če ste bili tako avanturistični. Spodaj so bile besede: Ostani lačen. Ostani neumen. To je bilo njihovo poslovilno sporočilo. Ostani lačen. Ostani neumen. In to sem vedno želel zase. In sedaj, ko po diplomi začenjate na novo, to želim tudi vam. Ostanite lačni. Ostanite neumni. Hvala lepa vsem.
EmbedCopy this snippet into your page:(This is will allways display the latest version of subtitles)
|